Ko za trenutki stoji resnica

Vsak je že bil v trenutkih, ko je potreboval nekoga za pogovor. Včasih je že dovolj samo, da te posluša. Ko ne veš, kaj je prav in ko te vleče vstran in nekdo v tebi govori, da ostaneš. Vsako potezo premišljuješ, jo hočeš rešiti, se spomniš trenutkov, zaradi katerih ostajaš, čeprav veš, da bo samo še globlje in slabše. V nespameti, delaš še večje napake. Blodiš v temi in ne veš kaj storiti. Ni ti vseeno, ker veš, da je težko oditi. Da samo pomisliš, ti je kot trn v želodcu. Vsako dobro, ki storiš, si na koncu ti tisti, ki si bil najslabši. Ko se trudiš ugoditi, da bo lažje, si ti tisti, ki si najslabši. Vse dobrega, se noben noče spomnit. In kaj mi je tako lepo, da še vztrajam in upam, če nimam podpore tistega, ki ga v bistvu najbolj potrebuješ. Ali si ne zaslužim, odgovora?

Ni težko poslušat, malo je lažje, ker nas nekatere, je to že doletelo. Upam, da ji je uspelo rešiti nastalo situacijo in se bo izpolnila tista beseda, ki sem ji rekel, da se bo vse uredilo, ko bo prišla domov.