Iz dneva vdan

................

Sodobni gospodinjec, nuja ali modna muha današnjega sveta?

Vidno se opaža sprememba življenjskega ritma, tako tudi način življenja, kot tudi mišljenja. Vse več žensk razmišlja o svoji karieri, opazno jih je vse več za volanom kamiona, ali avtobusa. Odločajo se za dela, ki so bila to moška opravila. V tisočletjih zatiranja, so že lep čas v ospredju, kar mene osebno ne moti. (se pa še najde kak, ki smatra, da so ženske za v kuhinjo, pač mono tipi.)

Na televiziji, je med oglasi vse več moške kozmetike, reklame za razna čistila vse pogosteje vodijo moški, da o oddajah o kuhi sploh ne omenjam. V lokalih je vidnih vse več moških, ki pijejo vodo (mene zihr z pivom:)), ko dekleta pijejo vodko in podobno.

V revijah, časopisih, je že velikokrat bilo rečenih besed o moških, ki imajo svoje gospodinjstvo. Je bil povod k temu, zapeljevanje žensk, z razkazovanjem stanovanja, ki ga sicer z muko čistiš sam, vendar se ti po koncu večera, dobro obrestuje in si sedaj to privilegiramo, ali je to nuja, ker je vse več ženk izgubilo instinkt, ki so si ga pridobile skozi tisočletja.
Ali je moški, ki ima urejene nohte, uporablja moško kozmetiko gay? ne. Še vedno je dec, ki da nekaj na sebe. Berem razne poste o princih na belem konju in drugih mamicah, uprašanje je pa, kje pa so princeske? Primanjkuje nam strpnosti.
"V današnjem času je vse mogoče in zagovarjam obe strani".

Post ni namenjen žalitvi žensk ne moških,

nekateri se vidimo v njem, nekateri tega ne razumejo,

za nevšečnosti in nerazumevanja prosim, se pogovorite z partnerjem,

ali v skrajnosti obiščite psihiatra.

Nekaj iz domačega kraja

(Sosedova štala)


(List rujnega grozdja)


(Pogled na Šmarško cerkev)


(Vas Forštat)


(Spravljanje sena, Tajhterjovih)

Bom že kako

Nekako se je na koncu zapletlo, da letos pa ne bo morja in poležavanja na plaži, gledanje za bikini, piva v senčki,...
Bom pa zato na moji ljubici malo kiklo dvignil in ji jermene zamenjal, pa še kaj se bo našlo, da me bo le še par let vozila naokoli.

Naš novi član

Včeraj, po končani službi zagledam košaro v kuhinji. In glej ga zlomka kdo se je skrival v njej.


Osamljen in žalosten





žalosten



Sramežljiv



Uh,... to je pa že preveč

Pa sem se le, spravil na njo.....

Sto krat na dan sem jo opazoval in gledal, kako spreminja barve iz minute v minuto. Večkrat sem jo ujel, vso zardelo in včasih celo med oblaki, je pa že bilo, da je sploh nisem opazil. Ko sem razmišljal, da bi se odpravil do nje, me je kaj hitro tudi minilo. Zbiral sem pogum in moči, a sem se vedno nekako izmuznil, z svojimi že znanimi izgovori. Pride pa trenutek, ko si rečeš, da je tega že dovolj in se odločiš, da nekaj tudi postoriš. In res. Bilo je prelepo. Ko sem se odločil, ni bilo treme in na koncu je vse skupaj postalo prelahko.

(Tik pod vrhom)

In nekaj kar sem ujel na njej:

In še slikano iz nje našo hišo

Pazi, otroci na cesti!

Pomanjkanje ega in samozavesti, ko pritisne na gas, da se pokaže, kako njegova mašina divja po ovinkih, ne vedoč, da zraven sedi nekdo preplašen in komaj čaka, da ta kreten obstoji.
En popoldan se peljem v službo. Po radiju, dober komad, ko mimo pridrvi en z Alfo. Upočasnim, nasproti vozeč zapelje malenkost ob stran in on je mimo. Takoj za njim pa še eden. Ne moreš verjet, modela se lovita po cesti. Po nekaj sumljivih prehitevanj sem si samo želel, da bosta varno prispela kamor se jima tako mudi.Ne razumem takšnih, ali jim v otroštvu ni noben kupil kanglice in lopate, da se sedaj igrajo v svojem peskovniku. Hitrost, adrenalin obožujem tudi sam, samo ne ogrožaj ostalih okoli sebe.

Connie Talbot

Brez besed

Prvo jaz, pol pa vsi ostali

Z naslova sodeč, je to čisto normalno, seveda pa do neke meje morale. A nanaša se na osebo, ki raje da za sebe in ne za svoje otroke.
Družina, ki je ne poznam osebno in ne vem kakšen je njihov odnos do svojih, vam pa, da so tako kot vsi ostali, ki se z mescem v mesec preživljamo. Ne razumem pa, kako si lahko kupi (odškodnina na delovnem mestu) navigacijsko napravo in orodje za delavnico, ki ga ne potrebuje tako nujnoko, otroci potrebujejo nove teniske in da bi jim omogočil kakšen izlet, ki ga imajo v šoli in zaradi pomanjkanja denarja ostajajo doma. Res, ga ne razumem. So pa ja tvoji otroci j...... boga.

Imam občutek, da blog izgublja na pomenu,.....

Daljša odsotnost in samevanje bloga, me je primoralo, da nekaj napišem.

V preteklem mesecu se je odvijala II. KOROŠKA MEDNARODNA SLIKARSKO-KIPARSKA KOLONIJA.

Seveda, se jo je udeležil tudi naš maestro. Dogajala se je v Ravnah na Koroškem in njeni okolici.
Na koloniji je sodelovalo 16 povabljenih umetnikov
(kiparjev in slikarjev), domačinov ter gostov iz Slovenije in
tujine (Madžarske in, Slovaške), ki so pet dni ustvarjali značilnosti Koroške.

Za tolikšno zamudo teme, me vleče predvsem zato ker nikakor ne dobim slik, ki niso bile izbrane v ožji izbor in o nekaterih rečeh se morem še prepričat, da ne bom z tem kogarkoli užalil.

Zato se bom podrobneje v to temo vrnil v samostojnem postu.

Naši umetniki

Glavni krivec za izpad bloga pa je obnova naše OBE (Oba- kotiček ob vrtu, kjer je kamin in senca, zakaj Oba, pa nimam pojma).

Končni rezultat bo dokaj lepši.

PA ŠE TO, KO SE ŠE SAM ČUDIM

Eden izmed vikendov, me je premamil spomin na lansko poletje, ki smo ga bluzili za našo uto, kjer se je peklo in pilo.

Kupil sem nekaj rebrc in čevape, seveda brez platoja piva pač ne gre, "saj se ve koliko na meso, dvakrat toliko po grlu ;) ". Rebrca lepo začinim, nekaj piva ohladim in se veselo odpravim dol, da bi poiskal oglje in vso ostalo navlako. Sej, kako naj bi vedel, da ni žara, čeprav sem ga razbil, prejšnji dan. V glavnem v nič ni šlo nič, smejal sem se pa sam sebi.

Déja vu

Kar pogosto.
Včasih zamišljen in premišljujoč, kje sem že videl, so bile sanje. Zakaj sem vedel, kaj se bo zgodilo naslednje. V mislih se ti porajajo čudne misli, ne moreš opredeliti trenutka poteka, ki se ti je že zgodil. Počasi se umiriš, čez čas pozabiš in se posvetiš življenju naprej, ko se začneš spraševati stvari, ki si jih odgovarjaš sam in se dejansko začneš pogovarjati v mislih, ne da bi se zavedal. Odgovarjaš si vse mogoče, včasih se temu nasmejiš, nakar se začneš zavedat, da se smejiš samemu sebi. Oziraš se okoli sebe, da tega kdo ne gleda. V pogovorih opažaš, da si to že vse slišal, nakar te začudeno pogledajo, da tega še ni bilo. Pa si zopet tam, ko se sprašuješ, kaj so to sanje.

Ko za trenutki stoji resnica

Vsak je že bil v trenutkih, ko je potreboval nekoga za pogovor. Včasih je že dovolj samo, da te posluša. Ko ne veš, kaj je prav in ko te vleče vstran in nekdo v tebi govori, da ostaneš. Vsako potezo premišljuješ, jo hočeš rešiti, se spomniš trenutkov, zaradi katerih ostajaš, čeprav veš, da bo samo še globlje in slabše. V nespameti, delaš še večje napake. Blodiš v temi in ne veš kaj storiti. Ni ti vseeno, ker veš, da je težko oditi. Da samo pomisliš, ti je kot trn v želodcu. Vsako dobro, ki storiš, si na koncu ti tisti, ki si bil najslabši. Ko se trudiš ugoditi, da bo lažje, si ti tisti, ki si najslabši. Vse dobrega, se noben noče spomnit. In kaj mi je tako lepo, da še vztrajam in upam, če nimam podpore tistega, ki ga v bistvu najbolj potrebuješ. Ali si ne zaslužim, odgovora?

Ni težko poslušat, malo je lažje, ker nas nekatere, je to že doletelo. Upam, da ji je uspelo rešiti nastalo situacijo in se bo izpolnila tista beseda, ki sem ji rekel, da se bo vse uredilo, ko bo prišla domov.

zavist

Upam, da poznate zgodbo o kmetu in zlati ribici.

Tisti, ki je ne:

Nekega dne kmet Polde, ujame zlato ribico. Ta mu zašepeta, da mu izpolni željo. A tisto, kar si bo zaželel, bo dobil sosed kmet Lojze, dvakrat več.
Pa izrazi željo: imel bi veliko hišo. Ribica ga sicer opozori, da bo sosed dobil dve.
Pol bi pa imel dve hiši. Ribica ga zopet opomni, da bo sosed imel štiri.
Nakar, na koncu izjavi željo: pol mi pa naj crkneta, dve kravi.

To nečimrnost, si Slovenčki radi mečemo pred noge. Kar ima sosed, hočem tudi jaz in podobno. Dajte no, pa to je vsepovsod, če je pa res, smo pa lahko ponosni, kajti vse mehiške nadaljevanke so posnete po nas, tam je veliko tega. Ali pa svetovno znana serija Return to Eden (Vrnitev v Paradiž).
Hodi z dvignjeno brado.

Sladka pošiljka

Ko ti v življenju pridejo trenutki pomanjkanja in ti služba ni dovolj, da si ga tako potreben, da se odločiš delati še po službi, da boš lahko poravnal stroške in račune, ki mi jih je naredila moja mrha, na štirih kolesih.
Delo se sicer hitro izniči, ko vidiš denar na rokah, a kaj ko se ti tistih 100 m2, kar na enkrat zdi 200. Zopet se je zavleklo, postajaš površen, ker veš da moraš domov, začne te tracati vse povprek. Sprašuješ se, za koga se matraš, a kaj, ko se hitro spomniš, da moraš izpeljati to do konca in ne morem je zanemarjat, konec koncev me ona vozi v službo. Sicer sva z bratom dober tim in se vsaka malenkost hitro popravi in vsaka nevšečnost hitreje pozabi.
Konec,... Vsa izmučena ter pobeljena od prahu kita in barve, žuliva pivo in občudujeva umetnino, ki je nastala. Ni bilo slabo. Veliko rumene in za odtenek malo rdeče in na steni je bila fenomenalna.
Domov, utrujen, ko se spomnim, da moram peči Potico. Sem dal obljubo. Sicer ura ni bila tako pozno in še doma me čaka en timski pomočnik.
Niti ni bil tako slab dan, oziroma sploh ni bil, samo, ko pišem post, na "netu" zlepa ne najdem ene pametne radijske postaje, pol pa pristanem na kaki XXX spletni strani in iščem kje bi stisnil paly ......he,he joke. Vse v megli, kajti bil sem še poln prahu od brušenja, ko zagledam poštno kuverto. Ali sem kaj naročil, ne da bi vedel, nič ne cinglja, ko se spomnim, menda pa niso Pariške rožice. Lepo v škatlici z rdečim trakom in posvetilom. Ne preveč, ampak ravno toliko, da se je opazil trud, zavite v servieto in to z kokosovim nadevom. Obožujem kokos. a. Mi je pa polepšalo večer.

Spreminjanje barv