inspiracija

Nekaj me je gnalo v ustvarjalnos. Zunaj je noč, ura pa komaj 18. Z polno glavo, svinčnikom in listom papirja sem krecal po papirju. Pa glej ga zlomka, mail. Po relaksaciji glave še vedno popravljam in senčim. Izelek zadovoljiv, za mene ampak ni mi jasno, zakaj sem, kar nenkrat narisal tako velike joške. Grem raje na zrak.

V brezupni tegobi, ki ji ni moč uiti in ko se skrivaš, za samim seboj, da lahko prebrodiš dan med praznimi misli in glavami, ki ne vedo, da je vse skupaj potegavščina brezupja in le potešitev drugih.
Vse manj jih je, ki se jih splača obdržati, čas je, da se znebim odvečnih. Kje je čas, ko sem se zadovoljil z stvarmi, ki jih sedaj pogrešam, je to kriv reality show?

Hvala ti, da še lahko verjamem v tiso, ko sem nekoč. Kdo te je postavil tja, da sem ti bil v napoto?

Belo ni črno

Kaj sem ti jaz krivega storil. Še včeraj si se smejala, pa nič smešnega nisem rekel. Ko sem bil pri tebi, me nisi spustila domov, pa tako sem si želel ostati. Si mogoče, samo ustala z levo nogo.

Miki

Ne morš verjet, kako se navežeš na živali.




Zaradi osamljenosti, se je brat odločil, in k nam prinesel svojega mačka. Imel ga je 2 leti, zaprtega v svojem stanovanju. Ni mu bilo slabo, ampak v zatrpanosti z delom, ni imel več časa zanj.

V zmedenosti in strahu, v gromozanskem okolju, se je za nekaj časa skrival v drvarnici. Jedel je le ponoči in mogoče čez dan, seveda ko nas ni bilo. Ko se je le navadil na novo okolje in prilezel iz luknje,.... je bil zanimiv, kako je stopal po travi, ko je bila še malo rosna. Seveda, čudo za njega. Dali smo mu ime Miki :)

Ni ga maral sosedov maček, ker mu je zavzel teritorij in ga zato vsako noč pretepal. Seveda smo ga morali peljati živinozdravniku. Lepo se je poredil, ko so se mu celile rane.




včeraj, ko sem se peljal iz službe, me pokliče tamali, da Miki leži za sosedovim plotom. Seveda, ga je nekdo povozil........Avto sem pustil na odseku, ki se zavije k nam in ga začnel iskati. Ni ga bilo nikjer. Sem pol slišal, da ga je odnesla soseda in pokopala.
Najbol me razjezi to, ker je dokaj mirna vas, z avti pa divjajo določeni ko nori. Najbolj so kritični poštarji in uni z kombiji, ki vozijo kruh. Veliko je otrok, ki so še kr igrivi in lahko nepričakovano skočijo na cesto, tega si pa nihče ne želi. Upam, da je bil Miki šoferju v poduk.

Pa glih navado se je.

Zimsko spanje

Kot vsako leto, se je tudi letos jež pripravil na zimsko spanje. Že 4. leto zapored, ima svoj brlog za našo ograjo, tik po brezo. Letos je bil kr hiter. Ga še nisem pričakoval, ko sem grabil listje.

BLOGANJE

Večkrat prebiram bloge in imam občutek, da ljudje prav kličejo, da bi jih kdo našel. Ko se spomnem, kako so bili v modi dnevniki, sem si trekel, da tega jaz nikoli ne bom počel, v čem je pa pol razlika v bloganju. Res, da je večina usmerjenih, da bi bili čim bol obiskani in še masikaj podobnega.
Upam, da jaz ne spadam tam med njih, ljudi, ki sedijo za 4-stenami in čakajo koliko jih je bilo na blogu.
Je pa zanimivo :)

Ko bi le lahko, zavrtel čas nazaj

Nisem si mislil, da bom »po tem« tako sam. Dnevi minevajo počasi in bolj, ko te hočem pozabiti, bolj mislim nate. Čeprav je minilo že precej časa ,se še vedno spomnim, kot bi bilo včeraj.
Spoznal sem te tam, kjer sem to najmanj pričakoval. In, ko sem te zagledal, sem obstal. Pa prav takrat, si me nepričakovano pogledala. Bila si nasmejana in polna energije. Oči so ti zakrivali lasje in kot bi vedela, si jih z roko popravila za ušesa. Nekaj časa, sva strmela drug v drugega in potem si z nedolžnim pogledom, pogledala vstran. To me je malo raztreslo. Roke so se mi nenavadno tresle in začel sem se potiti. Hotel sem se umiriti, pa se nisem mogel. Venomer se mi je ponavljal tvoj obraz v glavi,…. to se mi še ta trenutek. Sovražim to.
Hotel sem te imeti in to sem tudi storil. Stopil sem do tebe, te prijel za roko,….v mislih sem že imel, kaj bom rekel…. a ko si se obrnila sem vse pozabil. To se mi še ni zgodilo… Nepričakovano sem začel govoriti, po moje malo preveč. Opazil sem, da ti je všeč, rešila me je trema. Počutil sem se kot kup nesreče, a ti si imela večjo tremo, kot pa jaz. Tisto noč, sem te spremljal domov in tam, kjer se vedno obrnem vstran, prvič poljubil. Nisem vedel, da te je bilo strah. Hotel sem, da bi bil popoln. Začela sva se videvati vsaki dan. Govoril sem ti vsemogoče. Delal sem samo dober vtis. Hotel sem te imeti kar tako, vendar ti si mislila resno. Začela si mi govoriti stvari, ki jih nisi še nobenemu. Ko sem doma razmišljal, da bi končala, sem spoznal, da sem zaljubljen. Začel sem te bolje opazovati, ugotovil, da te prej sploh nisem poslušal in nekega dne, sem ti to tudi povedal. Oči so se ti zasovzile in videl sem prvo solzo. Soznal sem te bolje, kot si sebe.
Ko je nama bilo najlepše, pa si odšla. Tega ne razumem. Večina mi pravi, da nisem jaz kriv in da je to božja volja, a kaj, ko se krivega počutim jaz. Če se ne bi srečala, bi še delila srečo med nami.
Odšla si brez slovesa, brez zadnjega poljuba…. ,ko bi le lahko, zavrtel čas nazaj. Bila, si mi vse in če me slišiš, mi daj moč, za naslednji korak. Vedno boš tu, ob meni in to je tu, kjer si me najbolj prizadela, kjer me najbolj boli in to je v srcu.

Utrujenost

Počasi se mu že vidi, da je malo utrujen. Naveličan je poslušanja in bahanja samovšečnežev, ki se imjo za nekaj......... Vsako leto je manj vrhunskih umetnikov in vse več zelencov, ki ne prenašajo mnenj drugih, mi je mal pojamral.

Če sem ga prav razumel, bo imel malo skupino ljudi in jim pomagal ustvarjati dela. Upam, da se bo lotil tega.

Zadnič sem brskal po slikah in naletel na nekaj njegovih zelo starih. Meni sicer zelo dobre, a za njega naivne. Pravi, da so to kič. Med brskanjem nisem nikjer opazil, da bi risal zimo, ali pa je njemu ne zanimivo, to ga pa morem uprašat.
Polno je nekih filmov, če se nisem zmotil je na eni kaseti celo zadnje delo v njegovem ateljeju, ki ga je moral zapustiti, ko se je vse denacionaliziralo. Moram to posnet na PC, pa še pol ugotovit kako na blog. :=)

Popravek

Svoje sobe ne imenuje ustvarjalna soba ampak soba za razmišljanje.
Kr neki.