Sladka pošiljka

Ko ti v življenju pridejo trenutki pomanjkanja in ti služba ni dovolj, da si ga tako potreben, da se odločiš delati še po službi, da boš lahko poravnal stroške in račune, ki mi jih je naredila moja mrha, na štirih kolesih.
Delo se sicer hitro izniči, ko vidiš denar na rokah, a kaj ko se ti tistih 100 m2, kar na enkrat zdi 200. Zopet se je zavleklo, postajaš površen, ker veš da moraš domov, začne te tracati vse povprek. Sprašuješ se, za koga se matraš, a kaj, ko se hitro spomniš, da moraš izpeljati to do konca in ne morem je zanemarjat, konec koncev me ona vozi v službo. Sicer sva z bratom dober tim in se vsaka malenkost hitro popravi in vsaka nevšečnost hitreje pozabi.
Konec,... Vsa izmučena ter pobeljena od prahu kita in barve, žuliva pivo in občudujeva umetnino, ki je nastala. Ni bilo slabo. Veliko rumene in za odtenek malo rdeče in na steni je bila fenomenalna.
Domov, utrujen, ko se spomnim, da moram peči Potico. Sem dal obljubo. Sicer ura ni bila tako pozno in še doma me čaka en timski pomočnik.
Niti ni bil tako slab dan, oziroma sploh ni bil, samo, ko pišem post, na "netu" zlepa ne najdem ene pametne radijske postaje, pol pa pristanem na kaki XXX spletni strani in iščem kje bi stisnil paly ......he,he joke. Vse v megli, kajti bil sem še poln prahu od brušenja, ko zagledam poštno kuverto. Ali sem kaj naročil, ne da bi vedel, nič ne cinglja, ko se spomnim, menda pa niso Pariške rožice. Lepo v škatlici z rdečim trakom in posvetilom. Ne preveč, ampak ravno toliko, da se je opazil trud, zavite v servieto in to z kokosovim nadevom. Obožujem kokos. a. Mi je pa polepšalo večer.