Ko za trenutki stoji resnica

Vsak je že bil v trenutkih, ko je potreboval nekoga za pogovor. Včasih je že dovolj samo, da te posluša. Ko ne veš, kaj je prav in ko te vleče vstran in nekdo v tebi govori, da ostaneš. Vsako potezo premišljuješ, jo hočeš rešiti, se spomniš trenutkov, zaradi katerih ostajaš, čeprav veš, da bo samo še globlje in slabše. V nespameti, delaš še večje napake. Blodiš v temi in ne veš kaj storiti. Ni ti vseeno, ker veš, da je težko oditi. Da samo pomisliš, ti je kot trn v želodcu. Vsako dobro, ki storiš, si na koncu ti tisti, ki si bil najslabši. Ko se trudiš ugoditi, da bo lažje, si ti tisti, ki si najslabši. Vse dobrega, se noben noče spomnit. In kaj mi je tako lepo, da še vztrajam in upam, če nimam podpore tistega, ki ga v bistvu najbolj potrebuješ. Ali si ne zaslužim, odgovora?

Ni težko poslušat, malo je lažje, ker nas nekatere, je to že doletelo. Upam, da ji je uspelo rešiti nastalo situacijo in se bo izpolnila tista beseda, ki sem ji rekel, da se bo vse uredilo, ko bo prišla domov.

zavist

Upam, da poznate zgodbo o kmetu in zlati ribici.

Tisti, ki je ne:

Nekega dne kmet Polde, ujame zlato ribico. Ta mu zašepeta, da mu izpolni željo. A tisto, kar si bo zaželel, bo dobil sosed kmet Lojze, dvakrat več.
Pa izrazi željo: imel bi veliko hišo. Ribica ga sicer opozori, da bo sosed dobil dve.
Pol bi pa imel dve hiši. Ribica ga zopet opomni, da bo sosed imel štiri.
Nakar, na koncu izjavi željo: pol mi pa naj crkneta, dve kravi.

To nečimrnost, si Slovenčki radi mečemo pred noge. Kar ima sosed, hočem tudi jaz in podobno. Dajte no, pa to je vsepovsod, če je pa res, smo pa lahko ponosni, kajti vse mehiške nadaljevanke so posnete po nas, tam je veliko tega. Ali pa svetovno znana serija Return to Eden (Vrnitev v Paradiž).
Hodi z dvignjeno brado.

Sladka pošiljka

Ko ti v življenju pridejo trenutki pomanjkanja in ti služba ni dovolj, da si ga tako potreben, da se odločiš delati še po službi, da boš lahko poravnal stroške in račune, ki mi jih je naredila moja mrha, na štirih kolesih.
Delo se sicer hitro izniči, ko vidiš denar na rokah, a kaj ko se ti tistih 100 m2, kar na enkrat zdi 200. Zopet se je zavleklo, postajaš površen, ker veš da moraš domov, začne te tracati vse povprek. Sprašuješ se, za koga se matraš, a kaj, ko se hitro spomniš, da moraš izpeljati to do konca in ne morem je zanemarjat, konec koncev me ona vozi v službo. Sicer sva z bratom dober tim in se vsaka malenkost hitro popravi in vsaka nevšečnost hitreje pozabi.
Konec,... Vsa izmučena ter pobeljena od prahu kita in barve, žuliva pivo in občudujeva umetnino, ki je nastala. Ni bilo slabo. Veliko rumene in za odtenek malo rdeče in na steni je bila fenomenalna.
Domov, utrujen, ko se spomnim, da moram peči Potico. Sem dal obljubo. Sicer ura ni bila tako pozno in še doma me čaka en timski pomočnik.
Niti ni bil tako slab dan, oziroma sploh ni bil, samo, ko pišem post, na "netu" zlepa ne najdem ene pametne radijske postaje, pol pa pristanem na kaki XXX spletni strani in iščem kje bi stisnil paly ......he,he joke. Vse v megli, kajti bil sem še poln prahu od brušenja, ko zagledam poštno kuverto. Ali sem kaj naročil, ne da bi vedel, nič ne cinglja, ko se spomnim, menda pa niso Pariške rožice. Lepo v škatlici z rdečim trakom in posvetilom. Ne preveč, ampak ravno toliko, da se je opazil trud, zavite v servieto in to z kokosovim nadevom. Obožujem kokos. a. Mi je pa polepšalo večer.

Spreminjanje barv