Pa sem se le, spravil na njo.....

Sto krat na dan sem jo opazoval in gledal, kako spreminja barve iz minute v minuto. Večkrat sem jo ujel, vso zardelo in včasih celo med oblaki, je pa že bilo, da je sploh nisem opazil. Ko sem razmišljal, da bi se odpravil do nje, me je kaj hitro tudi minilo. Zbiral sem pogum in moči, a sem se vedno nekako izmuznil, z svojimi že znanimi izgovori. Pride pa trenutek, ko si rečeš, da je tega že dovolj in se odločiš, da nekaj tudi postoriš. In res. Bilo je prelepo. Ko sem se odločil, ni bilo treme in na koncu je vse skupaj postalo prelahko.

(Tik pod vrhom)

In nekaj kar sem ujel na njej:

In še slikano iz nje našo hišo