Umetnik, da te kap!

Po dolgi in utrujajoči službi, sem komaj čakal, da je bo konec. Bil je eden tistih dnevov, ko se mi je zahotelo rdeče etikete. Ura je bila pol devet zvečer, niti ne preveč pozno in kot uslišano, me je poklical prijatelj. Z nasmeškom sem se usedel v avto in se odpeljal do naše vaške gostilne. Besede so tekle, kot pivo, čas je mineval in ko je najlepše, ti pa zaprejo gostilno. Ker pa še kapa ni bila polna, se odpraviva v našo klet, nadaljevati začeto.



Med vsemi slikami, ki so na steni in njegovi bujni domišljiji, je izrazil željo, da bi poizkusil nekaj narisat.













Seveda sem smeje vse skupaj spremljal. Na stojalo sem postavil trši papir, mu pokazal kje so barve in začel je ustvarjat svojo umetnost. Na paleto je stiskal barve in mazal po papirju, dokler mu nisem pokazal naj jih reči z oljem za lažje mazanje.
Je bolj mazal na paleti kot pa na papir.


















Ne vem, kaj je hotel narisat. Da ni imel v glavi gospo, ki je po vsej verjetnosti bila brez zob.


Meni je vse skupaj, bolj delovalo na packo, kot pa kaj drugega. Še zadnje finese in nastalo je to.







Hmm, kot bi bil Parkelj.





Zjutraj, z močnim glavobolom grem pospravit galerijo. Pogled na sliko me je zopet nasmejal. Pravo umetnino pa zagledam, ko sem videl paleto, kjer je mešal barve.


Čeprav katastrofa na paleti ampak vse skupaj dobro.